Prof. Dušan Ogrin (2002)
Delo profesorja Ogrina je za stroko urejanja krajine pionirsko in nepogrešljivo. Krajinski arhitekturi na Slovenskem je utiral pot na področju izobraževanja, praktičnega strokovnega dela in teoretske misli, prav tu pa mejnike postavlja tudi v svetovnem merilu. Krajinsko arhitekturo, razpeto med naravo in kulturo, strokovno utemeljeno in znotraj filozofskega okvira trdno umešča na kulturno stran. V svojih teoretskih in praktičnih delih na podlagi znanj o zakonitostih in procesih v naravi odkriva bistvo krajinske arhitekture in jo opredeljuje kot večplastno, prostorsko, funkcionalno in mitološko celovitost.
Za slovenski prostor je gotovo najpomembnejše njegovo pedagoško delo. Po premišljenem študiju univerzitetnih programov po svetu je študij krajinske arhitekture ločil od pejsažne dendrologije, kar je bil prvi korak na poti k razvoju izpolnjevanja družbenih potreb po kakovostnem načrtovanju in varovanju bivalnega okolja. Ustanovil in vodil je Katedro za krajinsko arhitekturo, jo ontološko ločil od hortikulture in s sodelavci razvil v Oddelek, kakršnega poznamo danes. Ustrezno je ocenil potrebe današnjega časa in vizionarsko izbiral ključne vsebine, pomembne za sodobno urejanje prostora. Pod njegovim vodstvom se je krajinska arhitektura razvila v stroko, ki v dinamiki razvoja in varstva ustrezno rešuje vprašanja prostorskega in socialnega prestrukturiranja. Predvsem po njegovi zaslugi je naša družba dobila strokovnjake, ki s svojim znanjem aktivno prispevajo k dvigovanju kakovosti načrtovanja in varovanja okolja ter nacionalne krajinske dediščine.
Za nas, krajinske arhitekte, je pomembna zlasti njegova teoretična misel, saj nam z njo postavlja temelje delovanja. Njegovo delo, od prvih knjig, namenjenih seznanjanju širše javnosti z delom in poslanstvom krajinske arhitekture, do ključnih teoretičnih del, prevedenih v več svetovnih jezikov, obsega preko 60 enot in obravnava tako načrtovalsko-oblikovalske vidike kot vidike razvoja in varstva kulturne krajine. Obsežnejši del njegovega dolgoletnega raziskovalnega dela je posvečen svetovni vrtno-arhitekturni dediščini. Leta 1994 je na podlagi teh raziskovanj pri svetovno znani založbi Thames&Hudson izdal knjigo Vrtna umetnost sveta, ki je hkrati izšla v angleščini in kmalu zatem še v italijanščini. Ves čas skrbi za razvoj strokovnega jezika v slovenščini, ki mu je prav s to knjigo zastavil ustrezen besednjak.
Nenazadnje je za nas vse pomemben tudi njegov praktični opus, čeprav je bilo o njem doslej vedno najmanj govora. S specifičnim oblikovalskim pristopom, likovno vpetim v modernistične tokove, je, tudi preko dela s študenti, zaznamoval do zdaj vse generacije krajinskih arhitektov.
Profesor Dušan Ogrin je slovel kot zahteven a mojstrski sopotnik na popotovanjih od problema do rešitve. Učil nas je predanosti delu, ki predpostavlja disciplino in spoštovanje predmeta. Njegovi vzori so naša dediščina.
O pomenu njegovega dela pričajo tudi domača in mednarodna priznanja. Za zasnovo študija krajinske arhitekture je dobil kar dve nagradi. Najprej mu je zlato Lennéjevo medaljo podelila Goethejeva Fundacija iz Basla, čemur je leta 1976 sledilo še domače priznanje, Plečnikova nagrada. Za oblikovanje brošure o študiju je na Bienalu industrijskega oblikovanja leta 1971 prejel diplomo za grafično oblikovanje. Knjigi Vrtna umetnost sveta je leta 1994 sledila Plečnikova medalja, tej pa leta 2001 za načrtovalski dosežek ponovno Plečnikova nagrada. Od vseh gotovo najpomembnejši je Sckellov prstan, nagrada, ki mu jo je leta 1995 za vrhunsko delo na področju teorije krajinske arhitekture podelila Bavarska akademija umetnosti.
Ponosni smo, da se ob 10 obletnici ustanovitve Društva krajinskih arhitektov s podelitvijo nagrade profesorju Ogrinu za življenjsko delo lahko pridružimo seznamu tako uglednih nagrad.
Nagrado Društva krajinskih arhitektov je profesorju Ogrinu podelila predsednica društva mag. Alenka Kolšek. Slovesnost je potekala v Tartinijevi hiši v Piranu v soboto, 9. novembra 2002.
Prof. dr. Janez Marušič (2011)
Profesor Marušič je v okviru študija krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti zasnoval in vodil področje krajinskega in varstvenega planiranja in s tem odločilno vplival tudi na razvoj prostorskega načrtovanja pri nas. Nadgradil je takrat najnaprednejše ameriške metode. V planerski postopek je vpeljal presoje vplivov na okolje in tako že pred desetletji začel z uveljavljanjem načel vzdržnega razvoja, ki so se v načrtovanje prostora na slovenskem vpeljale v veliki meri prav skozi krajinsko načrtovanje. S številnimi strokovnimi in znanstvenimi deli in s pronicljivimi odzivi na aktualno problematiko urejanja prostora je v preteklih desetletjih soustvaril sistem vrednot na področju prostorskega načrtovanja, pri čemer je dosledno izpostavljal potrebo po utemeljeni presoji, iskanju alternativ in transparentnosti.
Svojo strokovno pot je začel kot kmetijski inženir na Komunali v Novi Gorici, kjer je skrbel za vzdrževanje javnih zelenih površin v mestu. Skrb za urbanistično urejanje mesta in pragmatičnost komunale sta ga gnala naprej in z učenjem smučanja si je prislužil pot v ZDA. Po izkušnjah, ki jih je pridobil v ZDA, kjer sta nanj odločilno vplivala prof. Lewis in prof. McHarg, se je v dogovoru s profesorjem Dušanom Ogrinom zaposlil na Biotehniški fakulteti kot strokovni sodelavec na danes že legendarni nalogi »Metodologija krajinskega planiranja na primeru Goriških Brd«. Zaradi raziskovalne narave naloge se je iz specialističnega študija prepisal na magistrski študij krajinske arhitekture. S tem je bila začrtana njegova strokovna pot v krajinsko in prostorsko planiranje, ki je prerasla v živo in strastno skrb za urejanje prostora. To strast v vsem izžareva še danes.
Iz obširnega opusa del izstopa njegovo sodelovanje pri pripravi prostorske zakonodaje, zlasti tiste iz leta 1984, ki je bila takrat najnaprednejša v Evropi. Najnaprednejša zato, ker je v sistem načrtovanja prostora vgradila optimizacijo, to je usklajevanje in iskanje najboljše možne poti prostorskega razvoja. Metode in pristope, ki bi to omogočali je profesor Marušič s kolegi iz Oddelka za krajinsko arhitekturo na BF nenehno izpopolnjeval in dopolnjeval. Prav v tem prizadevanju za demokratičnost odločanja o rabi prostora je skrito težišče vsega, kar je v dolgih letih prispeval k razvoju stroke.
Mag. Alenka Polutnik (2016)
Mag. Alenka Polutnik je zaznamovala urbanistično in načrtovalsko prakso na širšem Celjskem območju ter drugih delih Slovenije. V množici projektov izstopajo projekti prenove starih mestnih jeder (Celja, Škofje Loke, Vojnika, Laškega, Slovenskih Konjic, Ljutomera) ter ureditev in prenov parkov (mestnega parka v Celju, parka v Zdravilišču Laško, Sončnega parka v Celju, parka Zreče), urbanistični načrti za mesta in naselja ter območja (Celja, Selške doline, Škofje Loke, Slovenskih Konjic), prostorska dokumentacija in projekti znanih turističnih in športnih območij (v Čatežu, Laškem, Celju, Rogli, Zrečah, Mokricah in Slovenskih Konjicah v Sloveniji), prostorska dokumentacija in projekti za razvoj vodnega in obvodnega prostora, predvsem na povodju rek Savinje in Save ter Šmartinskega jezera, študije variant, prostorski in krajinski načrti in presoja vplivov na okolje za avtocestne odseke in druge infrastrukturne objekte. Udeležena je bila tudi pri pripravi prostorske dokumentacije in projektov za znana turistična območja na območju nekdanje Jugoslavije, v Budvi, Petrovcu na moru, Ulcinju, Vrsarju, na otoku Rab, Adi Bojani.
Njen opus pa ni le načrtovalski in projektantski, poglobljeno se je posvečala tudi raziskovanju, zlasti vodnemu in obvodnemu prostoru, ugotovitve pa uspešno vgradila v predloge za pripravo Strategije prostorskega razvoja Slovenije iz leta 2004 in druge aplikativne naloge. Svoje znanje, obogateno s številnimi praktičnimi izkušnjami, je nenehno in nesebično prenašala na mlajše rodove krajinskih arhitektov, bodisi v podjetju, kjer je bila zaposlena, bodisi kot mentorica in članica izpitne komisije za opravljanje strokovnih izpitov. Prav Alenki gre zahvala, da lahko opravljamo strokovne izpite. Aktivno je sodelovala v takratni Inženirski zbornici – matični sekciji za arhitekturo in krajinsko arhitekturo in je med prvimi izpolnjevala pogoje za članico izpitne komisije s področja krajinske arhitekture.
Je prejemnica več nagrad na natečajih, kot vodja projekta Urbanistične zasnove mesta Celje pa je leta 2007 skupaj s sodelavci prejela priznanje Zbornice za arhitekturo in prostor Zlati svinčnik. Tudi po upokojitvi ostaja zavzeta v stroki, saj je njena ureditev Japonskega vrta v Mozirskem gaju prerasla v strokovno zanimanje ter poglobljen študij umetnosti japonskega vrta, o čemer predava tudi v okviru japonskega veleposlaništva.
Mag. Niko Stare (2016)
Mag. Niko Stare je konec sedemdesetih in v osemdesetih letih oral ledino z vključevanjem metod krajinskega planiranja v prostorske in urbanistične akte v severovzhodni Sloveniji, zlasti v sklopu urbanističnega programa Maribora in krajinskih zasnov za Slovenske gorice, Dravsko polje ter Mariborsko in Ribniško Pohorje, kjer je sodeloval s pokojno sodelavko krajinsko arhitektko Alenko Kolšek. Krajinske ureditve je predlagal tudi v kmetijskem prostoru ob melioracijah v dolinskem delu Slovenskih goric, v Prekmurju in v Vipavski dolini, kjer se šele v zadnjem desetletju prepoznava škoda zaradi neupoštevanja ali slabe izvedbe takratnih predlogov. V okviru projekta Maribor-jug je zasnoval sistem mestnega zelenja, velik del strokovne pozornosti pa je namenil tudi detajlnim ureditvam zelenih in odprtih ter parkovnih površin v Mariboru. Zato je bil med leti 1996 in 2000 imenovan za krajinskega arhitekta Maribora. Skupaj s soavtorji je za projekt ureditve treh ribnikov v Mariboru prejel Plečnikovo nagrado. Sodeloval je pri številnih prostorskih izvedbenih aktih po vsej državi. Pri ureditvi novega pokopališča Dobrava v Mariboru je uvedel nekaj skupnih elementov, ki omogočajo enakost po smrti (post mortem), najvišjo demokratično možnost, enakost, ki v življenju nikoli ni dosežena. Svoj pečat je pustil tudi pri urbanističnih in krajinskih ureditvah drugih pokopališč, katerih avtor ali soustvarjalec je bil, na primer na Vuzenici, v Kamnici, v Limbušu, v Šentilju, v Hočah, v Rušah, v Pesnici pri Mariboru, v Pernici. Kot vodja projektov na Zavodu za urbanizem Maribor ter vsebinski in idejni motor delovne skupine je poskrbel za ustrezne ureditve večjih območij v naseljih in odprtem prostoru, kot so športno rekreacijski center ob Pekrskem potoku v Mariboru, v Stražunskem gozdu, na območju Ljudskega vrta – Branika, rekreacijskih površin na Pohorju, v Radljah ob Dravi, Lenartu, gramoznici v Dupleku, pa tudi ureditve vinske ceste v Mariboru, baročnega kompleksa Dornava, obvodnega prostora ob Dravi od Ruš do Spodnjega Dupleka. V okviru projektnih ekip je sodeloval tudi pri načrtovalskih in urbanističnih projektih izven Slovenije, na Rijeki na Hrvaškem in v Titogradu v Črni Gori.
Pri nekaterih ureditvah, na primer pri ureditvi obrežja Drave ob prenovi starega jedra Maribora – Lenta v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja, se je pokazalo, da je bil daleč pred časom, ko je zagovarjal ureditev mirne cone brez avtomobilov, namenjene izključno pešcem, kolesarjem, otrokom. Takrat je bilo za kaj takega 3 premalo podpore, zdaj pa ta del Maribora vedno bolj dobiva podobo, kot mu jo je magister Stare želel dati že pred desetletji.
Tudi po upokojitvi je ohranil aktivni odnos do mesta – Maribora, kjer deli svoje znanje in predloge v okviru mariborske urbanistične komisije, s svojimi prispevki v lokalnem časopisju pa izobražuje, spodbuja razmišljanje in s tem prispeva k izboljšanju stanja javnih površin v mestu Maribor.
doc. dr. Nikolaja Kravanja (2017)
prof. dr. Aleksander Šiftar (2017)
mag. Alenka Kolšek (2017, posthumno)
Jože Novak (2022)
Jože Novak, predstavnik prve generacije slovenskih krajinskih arhitektov, je (in še vedno) deloval na številnih področjih, povezanih s prostorskim načrtovanjem in urejanjem krajine. Bil je direktor Zavoda RS za prostorsko planiranje, kasneje Urada RS za prostorsko planiranje, državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor, direktor Stanovanjskega sklada RS, pomočnik direktorja in nato predsednik uprave Imos Holding d.d., vodja projekta prenove sistema obdavčitve nepremičnin na Ministrstvu za finance ter koordinator umeščanja železniških projektov v podjetju DRI.
Med delom na omenjenih področjih je umerjal pripravo prostorske dokumentacije za velike infrastrukturne projekte, uvajal celovite pristope k prostorskemu načrtovanju, pomembno prispeval k oblikovanju prostorsko-načrtovalskih predpisov ter pripravi številnih, še danes aktualnih strokovnih gradiv, konferenc in posvetov. Bil je pobudnik in gibalo številnih aktivnosti, povezanih z uveljavljanjem krajinske arhitekture, nenazadnje tudi kot aktivni član in predsednik Društva krajinskih arhitektov Slovenije v letih 2016 in 2017.
Jože Novak je s svojim delom bistveno prispeval tako k razvoju, uveljavitvi in popularizacije stroke kot h celovitemu prostorskemu razvoju Slovenije.